Mislila sem, da bo sedežna garnitura od lastnice hiše dejansko kmalu moja, pa sem ugotovila, da v rednici ne bo. Vrata, ki vodijo do mojega stanovanja, so preozka, da bi se lahko sedežna prinesla skozi njih. Prav škoda mi je bilo tega, po eni strani. Ampak po drugi strani pa niti ne, ker imam včasih občutek, da s posledično več dovoli, ko naredi kakšno takšno gesto in potem misli, da je ne vem kaj.

Čeprav sem si vseeno po tihem želela, da bi imela sedežno garnituro, saj je res v tem stanovanju nimam. Imam pa vsaj bambusov stol in en drug malce večji enosed, kar je pa tudi dovolj, v primeru, če imam kakšne obiske. Ali pa mi je do tega, da sem v dnevni sobi in delam, kaj kar lahko tam delam. Ta trenutek sem večino časa v studiu, saj se večino časa posvečam glasbi. Nekako mi to najbolje ustreza zadnje čase. Toliko časa sem izgubljala za neumnosti, da sedaj ne želim več niti sekunde izgubljati za karkoli drugega, kot za tisto, kar me veseli. To je pa večino časa, glasba, petje in šport. Seveda imam še službo, ampak to no vedno tisto, kar me najbolj veseli. Brez zabavnih stvari je pa človek težko v ravnovesju. In pri meni so te tri stvari tiske, ki mi predstavljajo pozitivne trenutke. Morda je edino šport sem in tja tak, da je neprijeten, ko se mi ne da. Ampak v večini je vseeno nekaj, kar me izpopolni, kar je pa zelo veliko in tudi najbolj pomembno. Dokler mi ni treba po cele dneve sedeti na kavah in poslušati neumnosti, sem več kot zadovoljna. 

…