Moji starši nikoli niso marali dopustovati in iti nekam za dopust. Za njih je bil dopust vedno ležanje na kavču doma. Ko sem še hodila v osnovno šolo nikoli nisem imela priložnosti iti nekam. ampak sem bila vedno doma. Potem pa je enkrat konec osmega razreda moja babica predlagala, da grem na morje. In od takrat naprej se je začela tradicija. Začeli smo hoditi v Izolo. Izola je bil kraj na morju, ki smo ga obiskali vsaj trikrat na leto med poletnim časom. Tja smo se hodili kopati, jesti, sprehajati in podobno. Od takrat naprej so bile poletne počitnice res nepozabne.

Potem pa sem seveda odrasla in se tudi sama preselila na Obalo. Ko sem se preselila na obalo sem se takoj spomnila na kraj Izola. Rekla sem si da prvi kraj ki ga bom obiskala bo ravno Izola. In res je bilo tako, saj še dandanes hodimo vsaj enkrat na teden v Izolo na kavo, sprehod ali pa poleti se kopati. Tudi babica še vedno vztraja in vsako leto pride v Izolo in upa, da pridem tudi jaz. Seveda je nikoli ne razočaram in vsaj enkrat na leto preživiva cel dan na plaži v kraju Izola.

Ta kraj res obožujem, saj imam tam veliko spominov, ki jih ne bom nikoli pozabila. Vedno ko pridem v Izolo se spomnim vseh sprehodov, vseh kopanj in vseh kosil, ki smo jih imeli za babico in dedkom, ko sem bila še v osnovni šoli.

Izola se mi zdi, da je na Obali res najlepši kraj, saj je miren, star in res se nikoli ne spremeni. Vse je ostalo isto, tako kot je bilo, ko sem bila še majhna. To zelo močno cenim in upam, da bo tako ostalo še zelo dolgo časa.

Sedaj se vsak teden z fantom sprehajava po Izoli in nabirava nove spomine skupaj.…